Novice

kritike in recenzije

Okus lakote

Okus lakote

MMC Gledamo, 2. oktober 2021 ― On hoče svojo lastno restavracijo in vsaj eno Michelinovo zvezdico, ona hoče – vse. Ljubezen, družino, kariero, strast, otroke in tudi Michelinovo zvezdico. Vse. On sprva malo dvomi, da je vse dosegljivo, ona ne dvomi prav nič.

Umetnost je preživetje

Kriterij.si, 27. september 2021 ― Umetnost je preživetje festival MLADI LEVI 2021 - drugič Urednik Mon, 09/27/2021 - 13:59 Zapis je kolaž mailov, sms-ov in pogovorov, ki so se godili med ogledi uprizoritev: Farm Fatale, Solo, Prijeten otok, Sad sam Matthaus, Europe to go, Babice, Slaba družba, Tihožitje. Na pisanje je vplivalo, da je Jaka je začel z vajami, Tery pa z udeležbo na Summer labu, ampak kmalu zatem s karanteno, zaradi tveganega stika.   Letošnji festival Mladi levi se že drugo leto dogaja v spreminjajočih se, a neizbežnih razmerah koronakrize in zdi se, da je tokrat zaznamovan drugače: lanski program se je prerinjal skozi negotovosti in poglabljal vezi z lokalnimi ustvarjalci, letošnji festival pa je zaznamovalo prepričanje, da sta pomembna ohranjanje vezi z akterji in (še) bolj trajnostno usmerjeno načrtovanje gostovanj lokalnih in manj lokalnih gostov, ki so festival že obiskali in postajajo festivalskemu občinstvu vedno bolj znani. Kljub temu je festival pogumno zakorakal v sfero in intenzivno buril mesto z ogromnim številom dogodkov, ki so kričali o nujnosti kulture in umetnosti ter njunih potencialih za ustvarjanje alternativnih prostorov in trenutkov (manipuliranja) pozornosti. Prostorov družbenosti in prostorov številnih potencialnih realnosti. Mladi levi, ki vedno pridejo pospremljeni tudi s kančkom grenkobe ob slovesu poletja (če pogledaš skozi okno, je že jesen!), vedno znova postanejo eden osrednjih ljubljanskih dogodkov, ki jim nikakor ne moreš uiti. Prav gotovo je bilo tako tudi letos. Bodisi ko kofetkanje popestrijo lirični utrinki bodisi ko med šetanjem po mestu ne vedoč naletiš na Europe to go skupine God’s entertainment. Poleg vseh obiskovalcev, katerih gneča po koronskih letih sočasno ustvarja tako val navdušenja kot pritajeni strah, se festival zagotovo dotakne tudi številnih mimoidočih. Ta ideja napeljuje na ključno misel, v katero bi lahko zgostili letošnji festival: umetnost je preživetje. Ko gre za ekološka vprašanja, ki tako močno zaznamujejo letošnji p

8. mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike 2021: Kdo je kritik?

Društvo slovenskih literarnih kritikov , 27. september 2021 ― 8. mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike 2021: Kdo je kritik?   Ljubljana, 9.–11. 12. 2021  Mednarodni kritiški simpozij in mednarodno srečanje literarnih in umetnostnih kritičark in kritikov    Čeprav se vprašanje zdi preprosto, nanj ni samoumevnega odgovora. Vprašanje po tem, kdo  je kritik, zajema namreč tudi vprašanja, kdo je lahko kritik, kdo sme biti kritik in koga kot  kritika vidi družba. Namiguje na obstoj razlike med poklicnim in priložnostnim kritikom, med  analitičnim kritikom in komentatorjem. Odpira tudi vrsto podvprašanj o kritikovem  položaju, družbenem in materialnem, o metodah, sistematizaciji ter količini njegovega dela.  Predvsem pa o kritikovi identiteti v času odsotnosti mišljenja.  Že nekaj časa se tudi zdi, da je kritik v našem kulturnem prostoru zgolj prehodni poklic,  namenjen večinoma študentom ali posameznikom, ki čakajo na drugo in bolje plačano delo.  Kako se v tem kontekstu sploh oblikujejo kritikova merila za vrednotenje sodobnih  umetniških del? Je kritikovo delo podvrženo subjektivizmu ali pa je vključeno v širšo  družbeno refleksijo oz. vsaj samorefleksijo lastne stroke? Ali kritik nastopa zgolj kot on sam  ali kot predstavnik neke izoblikovane skupnosti? Kdaj je kritik, pravi kritik?   Mednarodni simpozij Umetnost kritike bo v letu 2021 posvečen aktivnemu premisleku in  iskanju odgovora na vprašanje Kdo je kritik?. V sklopu dveh podtem – Žanr kritike – kritika  žanra in Kritika slovenske književnosti v tujejezičnih okoljih (v povezavi s predsedovanjem EU  in predstavitve na Frankfurtu 2022) – bodo mednarodni udeleženci simpozija v prispevkih in  diskusijah poskušali poiskati odgovore na pereče vprašanje kulturnega novinarstva, poklicnega in priložnostnega kritištva ter raziskovali možnost revijalnih in kritiških objav refleksije  slovenske književnosti v tujih jezikih in vlogo kritike prevode literature v posamezni državi.    POZIV: Slovenske kritičarke in kritike prijazno vabimo k prijavi na mednarodni

Umetnost za življenje, prazni bankovci za funte

Kriterij.si, 17. september 2021 ― Umetnost za življenje, prazni bankovci za funte festival MLADI LEVI 2021 - drugič Urednik Fri, 09/17/2021 - 09:49 Umetnost za življenje, prazni bankovci za funte Menjalni tečaj kulture ni predstava, temveč je interaktivni umetniški projekt v živo oziroma »live art«, kar je interdisciplinarni in multimedialni korak stran od performansa ali predstave, če jo razumemo klasično – kot oder ali black box, igralce, scenarij, režiserko. Ta podatek je po eni strani nekakšna formalnost, po drugi pa metoda, ki zelo uspešno združuje različne tehnike pripovedovanja zgodb, hkrati pa dopušča domišljiji in ustvarjalnosti veliko širši teren za raziskovanje samih sebe ter za poigravanje z idejami. To je lahko ali zelo slabo ali zelo dobro, in v kontekstu Menjalnega tečaja kulture bi se dalo odpreti tudi vprašanje meje med instalacijo in »live art« projektom. A veliko bolj smiselno je odpreti vprašanje meja in njihovega prehajanja, kot ga obravnava projekt avtorice Tanie El Khoury. Zgodba, ki nam jo umetnica deli s prikazi svojih družinskih spominov, ni zgolj družinska zgodba, temveč je zgodba o migracijah, vezanih na obmejni dom v Akarju med Libanonom in Sirijo, na obljubljeno deželo – Mehiko, na realnost bivanja v Angliji ter na reko, ki ne upošteva meja. Sliši se kompleksno, a takšno je tudi življenje. Vsebinski temelj projekta so intervjuji in preživeti čas z družinskimi člani, to so predvsem avtoričin oče, babica ter partnerji, stebri projekta pa so arhivski podatki in raziskovalno delo, zbrani in namensko ustvarjeni artefakti ter posneto video in zvočno gradivo. Ogrodje vsega so zgodbe o migracijah, medtem ko je predstavitev vsebine po formi - instalacija. Za podajanje pripovedi se uporabljata stara in tudi nova tehnologija, instalacija pa je prav tako ključna kot zgodba sama, saj jo soustvarja, skupaj z vsakokratnim gledalcem in gledalko, ki se odpravi v njeno raziskovanje. A pojdimo od začetka. Migracije, meje in begunske krize so tema ustvarjanja številnih umetnikov,
Krt

Krt

MMC Gledamo, 15. september 2021 ― Čilski dokumentarec Krt, ki je bil letos nominiran tudi za oskarja, se začne kot prisiljeno ljubka smešnica o "superdedku" z vohunskimi ambicijami, konča pa kot melanholičen razmislek o odnosu družbe do starih ljudi.

Zbiralke sanj

Kriterij.si, 6. september 2021 ― Zbiralke sanj festival MLADI LEVI 2021 Urednik Mon, 09/06/2021 - 15:14 Zbiralke sanj Naš vsakdan je mnogokrat določen s prostori, v katerih smo, mimo katerih hodimo, kjer se združujemo, pogovarjamo, zato redkokdaj presežemo meje drugih krajev, da bi se našli v njihovih medprostorih. Tudi gledališče, ki morda stoji čez cesto, se nekaterim zdi domačno, spet drugim tuje, nedostopno, nedomače, brez vezi z ulico nasproti. Pa vendar obstajajo trenutki, ko se te meje zabrišejo. Ta izbris in ustvarjanje medprostora si je dovolil hrvaški kolektiv Igralke. Sendi Bakotić, Ana Marija Brđanović, Anja Sabol in Vanda Velagić so si upale stopiti iz gledališča čez cesto, na ulice, izstopiti iz znanega vsakdana v drugi, drugačni vsakdan … Začelo se je, ko je Vanda Velagić zvečer pred spanjem, potem ko je po službi, premieri, vaji ali gledališki predstavi padla v posteljo, vedno znova z ulice slišala neznan zvok. Trk, trk, trk. Napela je ušesa, začelo jo je zanimati. Postala je pozorna, vklopila je svoj raziskovalni duh in ugotovila, da gre za sicer urejeno, staro žensko, ki s palico drega v smetnjake, da bi v njih našla plastenke. Na Hrvaškem namreč od leta 2005 velja zakon, ki omogoča, da ljudje lahko v trgovinah v zameno za denar vrnejo prazno plastenko. Zakaj bi to počela tako urejena gospa, zakaj bi to počela tudi ponoči? Svetovi so se začeli stapljati. Umetniška organizacija pod imenom kolektiv Igralke se je angažirala. Zatohle odrske deske in žametne zavese jih že zdavnaj niso več zanimale, njihov fokus se je spustil na ulico. Hotele so razumeti, kdo so upokojenke, ki jim dodaten ali pa celo večji del zaslužka pomeni unovčitev zavrženih plastenk. Raziskale so pokojninsko zakonodajo na Hrvaškem, ugotavljale, da prekarne oblike dela, delo na črno, prekratka delovna doba, težave z dokumenti in podobno, močno vplivajo na življenje žensk, ki so trenutno v pokoju. Veliko je takšnih, ki so obsojene na revščino, zato pobiranje odvrženih plastenk temeljno rešuje njihov social
Revalorizacija

Revalorizacija

Kriterij.si, 6. september 2021 ― Revalorizacija Performance Auction House FORSALE Urednik Mon, 09/06/2021 - 15:10 Revalorizacija »Postanite zasebni lastnik gledališke predstave in izkusite lepoto pravic in dolžnosti lastništva ter s privatizacijo ohranjajte skupno dobro.« Alma Selimović, generalna direktorica FORSALE Bi radi spremenili svet? Še nikoli ni bilo tako preprosto. Kupite si del dobre gledališke predstave! Iz gledalca se boste prelevili v solastnika in s tem vstopili v nove družbene odnose. Lea Kukovičič, pripadnica »necinične generacije« in teoretsko podkovana ustvarjalka, je zasnovala platformo, ki nam to omogoča: dražbeno hišo uprizoritvenih umetnosti FORSALE. Prva dražba je bila na festivalu Mladi levi, prodajala se je predstava kolektiva Beton Ltd Ich kann nicht anders, premierno izvedena leta 2016. Z muko se lotevam premišljevanja o FORSALE, saj sta avtorica in zavod Bunker okrog pojava spletla vodotesno diskurzivno mrežo, ki odgovarja na vsa vprašanja. FORSALE je projekt zavoda Bunker (piše v pogodbi). FORSALE je dražbena hiša v Bunkerjevi lasti in hkrati avtorsko konceptualno umetniško delo Lee Kukovičič (isto tam), po svoji pravni naravi pa je javna dražba lotov umetniškega dela. FORSALE je tudi nov poslovni model za gledališke hiše, ki ga lastnik namerava tržiti (povzema STA na podlagi izjav za javnost). Tu ni na delu lahkotna prisvojitev neke zunajumetnostne forme in diskurza, značilna za prakse 90. let, pač pa gre za rez v ekonomijo in avtonomijo avtorskega gledališča. FORSALE je »prostor, kjer verjamemo v gledališče in kjer obenem verjamemo v denar«, pravijo. In brez sramu oglašujejo. Sramežljivost Snovalci FORSALE se zavedajo, da koncept prodaje gledaliških predstav na licitaciji ni v skladu z intuitivnim dojemanjem umetnosti. Profesionalna produkcija umetnosti v naši družbi namreč vztraja v nekapitalističnem načinu. Poteka znotraj institucionaliziranega sistema, kjer se družbeno pripoznani posredniki na razpisih potegujejo za javna sredstva, ta pa nato na
Zdrži, Leyla!

Zdrži, Leyla!

Kriterij.si, 1. september 2021 ― Zdrži, Leyla! festival MLADI LEVI 2021 Urednik Wed, 09/01/2021 - 14:12           Kaj dodati, ko sta Silke Huysmans in Hannes Dereere že vse povedala o malem otoku Nauru, za katerega sem prvič izvedela ravno od njiju? Spontani odziv na pretresljivo predstavitev je molk – molk iz nemoči, molk iz spoštovanja do njiju, ki sta stala tam v živo pred nami, in do tistih na njunih zaslonih, ki zmorejo, ker morajo. Tudi umetnika v času predstave nista spregovorila. A vendar ni nič ostalo zamolčano. Zanju so govorili podatki in posnetki, pričevanja uničujočih razmer na otoku, ki jima ga je kot redkim izjemam uspelo obiskati za kratek čas. Zanju sta govorili njuni telesi na odru, ki sta zavzeto brskali po elektronski shrambi otoških spominov. Telesi sta umolknili pred posnetimi glasovi pogosto preslišanih otočanov. Z otoka, ki predstavlja vse, česar nočemo, a se nam še kako že približuje: popolno in dokončno izkoriščenje ljudi in narave v imenu dobička za peščico samopoklicanih. Umetnika nas postavita v razmere na otoku s komunikacijo z mlado begunko Leylo, ki jo brezizhodnost in nasilnost utesnjujočega okolja potiskata v samomorilne misli. Ni edina. Razmere v begunskem centru, ki ga otok upravlja za bližnjo Avstralijo – ta tja deponira nezaželene prišleke –, so številne izmed teh potisnile v samopoškodovanje ali celo v smrt.     Otočani v zameno za umazano delo od Avstralcev prejemajo pomoč, ki jim omogoča preživetje po opustošenju otoka kot posledici večdesetletnega izkopavanja fosfata. Osiromašena zemlja otočanom onemogoča gojenje lastne hrane, odvisnost od cenenih uvoženih jestvin pa pri prebivalcih povzroča nevarno prekomerno težo in nagnjenost k sladkorni bolezni. Zato stara prebivalka otoka pravi, da njihov otok ni »prijeten otok«, kot so ga poimenovali zavojevalci z Zahoda, temveč je »otok ptičjih iztrebkov« (bird shit island). Iztrebki pa imajo moč pognojitve in morda, le morda, ponovne vzpostavitve ravnovesja na otoku. Tako kot nas ta ma

Nihče nikomur ničesar ne dolguje, razen svobode

Kriterij.si, 1. september 2021 ― Nihče nikomur ničesar ne dolguje, razen svobode festival MLADI LEVI 2021 Urednik Wed, 09/01/2021 - 13:18 Nihče nikomur ničesar ne dolguje, razen svobode Silke Huysmans & Hannes Dereere / CAMPO: PRIJETEN OTOK / PLEASANT ISLAND Če v Wikipedijo vtipkamo Nauru, da bi se pripravili na predstavo Prijeten otok, ki jo na oder prinašata Silke Huysmans in Hannes Dereere, po nekaj klikih ugotovimo, da gre za bivšo nemško kolonijo, ki se je leta 1968 osamosvojila, njen celotni gospodarski vzpon in kasnejši padec pa izvirata iz miniranja fosfata, ki ga je otok včasih bil poln, vse dokler ga niso popolnoma izropali. Davčna oaza, kjer je bila elektrika zastonj in kjer naj bi celotno prebivalstvo živelo luksuzno, se je spremenila v pekel. Prebivalci so zaradi zaprtja fosfatnega rudnika ostali brez vsega, stik z zunanjim svetom je skorajda nikakršen, samooskrbnost pa popolnoma nemogoča, saj na otoku zaradi uničene biodiverzitete ni mogoče gojiti ničesar. Poleg tega je otok zapor za begunce; vlada jih za Avstralijo (ki jim to "storitev" plačuje) zapira v centre za pridržanje pribežnikov, torej zapore oziroma migrantska taborišča. Kaj se dogaja na otoku Nauru, torej ni nobena skrivnost. A po vsej verjetnosti brez Silke Huysmansa in Hannesa Dereereja v Google nikoli ne bi vtipkali Nauru, mnogi smo namreč za otok slišali prvič. Na odru Plesnega teatra Ljubljana smo lahko videli dve beli projekcijski platni in Huysmansovo ter Dereereja, belgijska ustvarjalca, ki sta ob platnu stala vsak s svojim telefonom. Zaslona telefonov sta se projicirala na platni in vse, vizualna podoba, glasba in tudi besedilo, je izhajalo zgolj iz dveh mobilnih naprav. Celotna atmosfera je bila tako razgaljena pred našimi očmi, prav tako se je pred našimi očmi postopoma razgaljeval celoten postopek njunega raziskovanja. Začela sta z osebno noto, s pogovorom po WhatsAppu z eno izmed prebivalk otoka Nauru, ki se je odločila otok zapustiti in se odpravila na težko pot migrantke, nato pa nadaljevala z googlan
še novic